Polnjeni šampinjoni

Šampinjoni so ene izmed tistih gob, katere so v huhinji skoraj navečkrat zastopane, saj jih je možno pripravit na vse mogoče načine. Lahko jih celo jemo tudi surove, naprimer narezane v kakšni solati. Tokrat pa predstavljam moj najbolj osnovni način priprave polnjenih šampinjonov na lahkoten način. 

Sestavine:

- 20-25 velikih ali srednje velikih šampinjonov

- 2 mladi čebulici z zelenjem 

- 2 stroka česna

- 4 večje vejice petršilja

- 4 vejice svežega timijana

- 2 polni žlici kisle smetane

- nariban sir za gratiniranje

- sol, poper in olivno olje

- 2 vejici peteršilja za okrasitev

Šampinjone operemo, jim odstranimo betke in če želite jih še z žličko malo izdolbemo. Betke in 3 cele šampinjone narežemo na majhne koščke. Nasekljamo mlado čebulico skupaj z zelenjem, nsekljamo česen, peteršilj in osmukamo timijanove listke iz vejic. 

V ponvi segrejemo olivno olje, na hitro prepražimo mlado čebulico in česen (1 min). Dodamo narezane šampinjone in jih pražimo 2 minuti, nato dodamo nasekljan peteršilj in timijan, premešamo in dodamo 2 polni žlici kisle smetane. Popramo in solimo ter kuhamo še 2 minuti. Vse priprave v ponvi je cca. 5 minut.

Šampinjone zložimo v pekač, jih napolnimo z nastalo maso in potresemo s sirom za gratiniranje. 

Pečemo v ogreti pečici 10 minut na 200 stopinjah oziroma toliko časa, da se sir stopi.

Predno postrežemo, jih potresemo še z nasekljanim peteršilom.

Super hiter in preprost način za polnjene šampinjone na moj "easy" način.

Hokaido buče - part II (Petelinji zajtrk)

Sedaj se vam bo zdelo čudno, kako lahko tako hitro zopet pišem o mojih bučah. S čim hudiča pa jih zaliva tale fant? Mogoče ima radiaktivno zemljo, da tako rastejo?

Nič od tega. Fotografije za zadnjo objavo so nastale že pred časom, vendar pa takrat nisem imel časa skupaj spravit ene objave. Vmes sem imel še nakaj drugih projektov, ki pa tudi še niso prišli na vrsto, tako da je materiala še za cel mesec. 

No, pa nazaj k mojim bučam. Nekatere med vami ste želele, da poročam kako napreduje moj projekt. Danes lahko napišem, da zaenkrat projekt teče kot sem si ga zamislil. Malo sem še zmodifical opraševanje, s tem, da sedaj ne uporabljam več čopiča, ampak kar odrežem moški cvet, odstranim liste okoli prašnika in z njim  podregnem po ženskem cvetu. 

Oskubljen moški cvet, kjer je lepo viden prašnik.

Ker se cvetovi odprirajo zgodaj zjutraj in se do mojega prihoda iz službe že zaprejo, moram opraviti to opravilo zjutraj pred službo. Lahko se reče, da imajo moje buče "PETELINJI ZAJTRK".   Ko sem zjutraj v službi povedal, da sem imel petelinji zajtrk, so me vsi začudeno gledali, dokler jim nisem omenil, da se gre za buče. 

Tudi zalivam jih redno in skrbim, da jih je kar se da prijetno na tej vroči terasi.

Takole so se razrasle po levem delu terase.

Sedaj pa k bučam. Od zadnje objave z veseljem poročam, da mi že rastejo štiri hokaido buče.

Najstarejša, ki je že dobila svojo barvo in je premera  9 cm (merjeno včeraj)

Druga po vrsti, ki se je začela že barvat, premera 6 cm.

Tretja, premera 4 cm.

Zadnja, ki je bila oprašena tri dni nazaj.

Vsega lepega pa je enkrat tudi konec. Čisto vseh ženskih cvetov mi ne uspe oprašit, saj jih tudi veliko odmre, še preden odprejo cvet.

Primer odmrlega ženskega cveta, ki postane kar rumen.

Če mi uspe, da vzgojim samo te štiri buče, bom prezadovoljen. Po resnici, več kot eno sploh nisem pričakoval.

V nadaljevanju pa prihajajo spet normalne kuharske objave, saj sem že napisal, da jih je za cel mesec.

Umetna oploditev oziroma kako se preleviš v pridno čebelico ali čmrlja

Ta zgodba se začne nekega dne lansko jesen, ko sem  na terasi čistil hokaido bučo in jo pripravljal za kosilo. Semena in notranjost buče sem vrgel v eno izmed večjih cvetličnih lončkov, v katerega občasno mečem pulpo, ki ostane pri sočenju zelenjave in jo prekrijem s tanko plastjo zemlje, da iz nje nastane neke vrste kompost. Nato je prišla zima in dotični cvetlični lonček je ostal pozabljen na terasi.

Letos, ko se je začela pomlad in so se temperature nekajkrat hitro dvignile, sem med pripravo terase za moja zelišča in dišavnice, opazil, da je v loncu cel kup poganjkov velikih že skoraj 10 cm. Kot prvo sem moral premisliti, kaj bi to sploh bilo. Nato sem se spomnil na semena hokaido buč, ki sem jih lansko leto vrgel v ta lonec. Tega v bistvu res nisem pričakoval, da bodo semena začela kaliti. Nekaj časa sem premišljeval kaj bi storil s temi poganjki, nato pa sem se odločil, da jih bom razsadil v večje lonce in videl, če bo iz njih kaj zrastlo. Da bi kdo gojil hokaido buče na balkonski terasi še nisem slišal, ampak kot vedno sem pripravljen na nov izziv.   Edina bojazen je bila, da ne bodo rastline buče prerasle celotno teraso. 

Rastline so nato začele lepo rasti in začeli so se razvijati prvi cvetovi.

Naenkrat je bil na terasi cel kup lepih velikih rumenih cvetov. Vsak dan sem hodil ogledovat te rastline, vendar pa nikjer nisem zasledil nobenih plodov. Kot vedno sem se odpravil na splet iskat moja nepojasnjena vprašanja. Ugotovil sem, da imajo buče moške in ženske cvetove, plodovi pa nastanejo samo iz ženskih cvetov. Pri pregledu cvetov na mojh rastlinah sem ugotovil, da so to samo moški cvetovi. Čez nekaj dni sem končno našel prvi izrastek, ki je kazal, da bo iz njega nastal ženski cvet, saj je bil spodnji del podoben plodu majhne bučke. 

Ker k nam na teraso redko zaidejo kakšne čebelice ali čmrlji, sem se odločil, da bom na nek način poskušal storiti vse, da mi bo uspelo vzgojiti mojo prvo hokaido bučko. Kljub vsemu prebranemu na spletu sem se odločil, da stopim v stik z Keltiko iz bloga Čarovnije z male kmetije, saj sem po vsem prebranem na njenem blogu vedel, da je prava oseba, ki mi bo dala koristne nasvete. Dala mi je nasvet, da poskušam oploditi ženski cvet s čopičem. Ko se je cvet odprl in že zapiral, sem v roke vzel čopič in se prelevil v pridno čebelico. Kakšno čebelico? V črmlja sem mislil.
S čopičem sem podrgnil po prašniku moškega cveta in rumen prahec prenesel na pestič ženskega cveta.

Z upanjem, da je moja umetna oploditev uspela, sedaj vsak dan spremljam rast tega ploda buče in opazujem, če se bo pokazal še kakšen.

Zelenjavne ajdove tortice brez glutena

Priznam, da sem eden izmed tistih moških, ki jim ni nikoli težko stopiti za štedilnik oziroma pečico in kaj skuhati oziroma speči. V tokratni nočni seansi sem zopet pripravljal malico za v službo. Po pregledu sestavin v hladilniku sem se odločil, da naredim novo verzijo zelenjavnih tortic vendar tokrat z ajdovo kašo, kar pomeni, da te zelenjavne ajdove tortice ne vsebujejo glutena. 

Zelenjavne ajdove tortice:
- 200 gramov ajdove kaše
- 250 gramov mlade špinače
- 250 gramov feta sira
- 3 jajca
- 1 manjša bučka
- 2 šalotki
- 2 stroka česna
- 2 vejici peteršilja
- 2 vejici svežega origana
- sol, poper in muškatni orešček

Ajdovo kašo skuhamo (cca 20 minut), odcedimo in ohladimo. Mlado špinačo poparimo in izstisnemo tekočino. Špinačo, šalotko, česen, peteršilj in origano sesekljamo, bučko in feta sir narežemo na manjše kocke ter vse skupaj zmešamo v večji skledi.  Vmešamo še 3 jajca in kuhano ajdovo kašo. Naribamo malo muškatnega oreščka, solimo in popramo ter vse skupaj dobro premešamo.

Z nastalo mešanico napolnimo papirčke za kolačke (muffine - iz teh sestavin jih pride 16) in jih s pomočjo pekača za kolačke v ogreti pečici pečemo 25 minut na 200 stopinjah.

Kot sem pri zelenjavnih kvinojinih torticah pisal, se tudi te zelenjavne ajdove tortice lahko je hladne ali pa si jih pogrejemo.

Po nočni seansi kuhe in peke so bile pripravljene za prevoz v službo,  ter bile odlična in zdrava  malica v službi.

Kaj pa vi jeste za malico v službi? (če ni skrivnost)

Paradižnik, mozzarella in bazilika

Poletje je moj najljubši letni čas, pa ne zaradi vremena in dopusta, ampak zaradi zelenjave oziroma sadja, ki ga je v tem letnem času v izobilju. Čeprav nekateri paradižnik štejejo k zelenjavi, pa je botanično gledano paradižnik sadje. Pregovarjanja o tem kam štejemo paradižnik je na spletu precej, odvistno pa je kako gledaš na zadevo. Zame ni nobene razlike, samo da je dober. Še najboljši je domač in pravkar nabran, če pa tega ni, pa je na vrsti slovenska blagovna znamka Lušt. Ker sem se zadnje čase malo oddaljil od "easy" receptov, pa tokrat čisto preprost recept, ki je objavljen že v precej različicah. Tukaj je moja izvedba zapečenega paradižnika, mozzarelle in bazilike. 

Lušt z mozzarelllo in baziliko v pečici:
- 4 večji paradižniki
- 4 kosi velike mozzarelle
- cca 25 večjih listov sveže bazilike
- olivno olje, sol in poper

Paradižnik operemo in narežemo na rezine debeline cca 5 mm ali več. Mozzarello narežemo na rezine debeline 2-3 mm. Liste bazilike operemo in osušimo. V večji keramični pekač izmenično zlagamo v obliki kroga rezine paradižnika, liste bazilike in rezine mozzarele. Nato naredimo še notranji krog in obložimo še sredino. Začinimo s soljo in sveže mletim poprom ter pokapamo z olivnim oljem. Pečemo v pečici 10 minut na 250 stopinjah.

 In LUŠT-no kosilce za dva je pripravljeno. 

Zraven še malo kifelčarja z rožmarinom in zelenjem mlade čebule pa je kosilo popolno.

Kam pa vi štejete paradižnik? Med zelenjavo ali sadje?

Popečene artičoke s krompirjem

Še en recept z mladimi artičokami, čeprav se jih na tržnici pri Gospodarju sonca ne dobi več. Sezona teh artičok je bila samo 4 tedne, vendar pa je recept še vedno uporaben, saj se da podobno narediti tudi iz večjih artičok.  Tokrat sem se lotil recepta, ki sem ga imel že dalj časa ogledanega, nahaja pa se tukaj.  Z majhnimi spremembami in slabšimi slikami so nastale popečene artičoke s krompirjem.

Za popečene artičoke s krompirjem potrebujemo:
- 14 majhnih artičok
- pol kilograma mladega krompirja
- 2 stroka česna
- 3 mlade rdeče čebule (s stebli)
- peteršilj
- sok polovice limone
- olivno olje, sol in poper

Artičoke očistimo (o tem se že pisal tukaj), srčke pa narežemo na štiri dele, ter jih do uporabe hranimo v vodi z limono, da ne počrnijo.

Krompir operemo, narežemo na četrtine in ga v loncu kuhamo cca 15 minut, da se omehča. 

V večji ponvi segrejemo olivno olje in dodamo odcejene artičoke. Na hitro jih prepražimo da rahlo porjavijo, nato pa jim dodamo odcejen kuhan krompir. Na srednji jakosti pražimo, nato pa dodamo nasekljan česen in narezano čebulo. Ko se vse skupaj zmehča, artičoke in krompir pa se prepražita, ugasnemo štedilnik, izstisnemo sok polovice limone, dodamo nasekljan peteršilj, solimo in popramo ter vse skupaj dobro premešamo.   

 

Okusno in dobro kosilo.

Ninja želve torta

Ali veste kaj pomeni kratica TMNT?

Tudi jaz sem nekaj časa razmišljal, potem pa sem se spomnil, da je že dolgo tega, ko so na televiziji predvajali  risanke o ninja želvah, v originalu Teenage Mutant Ninja Turtles a.k.a. TMNT. Med poplavo najrazličnejših tort o teh junaških želvah, sem za Timona naredil torto po njegovem okusu. Želel je, da so na torti vidni junaki, ki kukajo iz kanalizacijskega  jaška (ninja želve so živele v kanalizaciji). Ker mi je bila stvar zanimiva in je bil zopet nov izziv zame, za moje sposobnosti in  zmožnosti, sem se z veseljem lotil dela.

V večernih urah sem se najprej lotil napisov. Najprej sem izdelal logo TMNT, nato pa sem še v podobnih fontih izdelal napis Timon. Vse je ročno delo, ker šablone za te fonte ne obstajajo. 

Nato sem se lotil projekta : izdelava pokrova jaška kanalizacije. Ker sem vedel, da se bo tičino masa v tako veliki površini upognila, sem iskal rešitev za to zagato. Spomnil sem se, da sem v trgovini že videl, da se da kupiti pakiranje tankih plasti vafljev (kot pri napolitankah). Iz ene plasti sem izrezal krog in čez položil tanko plast tičino mase, malo oblikoval in nastal je pokrov kanalizacijskega jaška. 

Nato sem izdelal še glave glavnih junakov, dva kosa orožja in dva kosa njihove najljubše hrane - Piiiiizzzzzzaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!!! (tako bi zakričali ti juniki, ko bi videli hrano)

Zadnji dan pa je prišla na vrsto peka biskvita in sestavljanje tortice. Tortica je bila sestavljena iz temnega biskvita in čokoladne kreme, premazana in zglajena (poravnana) s švicarsko masleno kremo z belo čokolado  ter oblečena v tičino maso. 

Po nekaj dnevnem trudu je nastala moja izvedba Ninja želve tortice. 

Največji problem mi je predstavljala izvedba videza opeke na obodu torte, ki je na fotkah tudi bolj slabo viden. Kljub vsemu pa je bila to ena izmed mojih lepši tort, prav tako pa je bil Timon nad torto in njenimi junaki navdušen.

Domač višnjev sirup

Moja sestra ima zraven hiše majhno višnjo. Ko smo bili zadnjič pri njej na obisku, me vprašala če bom kaj višenj, ker so preveč kisle, da bi jih jedel. Odšel sem do drevesa in jih probal in ugotovil, da so pa res kar precej kisle. Izgleda, da smo se preveč navadili na sladke češnje, sedaj pa v višnjah čutimo le kislost, pa čeprav niso toliko kisle. Vedel sem, da jih bom sigurno lahko za kaj uporabil, zato sem jih začel pridno nabirati. Nabaral sem jih natanko 3 kilograme oziroma eno srednje veliko košaro. Ker sta bila zadnja dva tedna preveč pekovsko usmerjena in smo že vsi imeli čez glavo sladic, sem se odločil, da naredim višnjev sirup na moj način. Nekaj podobnega, kot sem že delal pri sirupih iz mete, melise, ananasa, grenivke in pomaranče. Glede na to, da večinoma pijemo vodo, včasih pa tudi te naše domače sirupe, bi bil višnjev sirup malce popestritev za naše brbončice. 

Domač višnjev sirup:

- 7 litrov vode

- 3 kilograme višenj (prej sem jih izkoščičil)

- 3 kilograme rjavega nerafiniranega trsnega sladkorja

- sok izstisnjen iz 12 limon

Višnje operemo in izkoščičimo. V večji lonec nalijemo 6 litrov vode, nadevamo višnje in kuhamo, da tekočina zavre. Vmešamo sladkor in  počakamo, da se ves sladkor med mešanjem razstopi. Lonec pokrijemo in pustimo do naslednjega dne (24 ur). Naslednji dan istisnemo sok iz 12 limon, ga dobro precedimo, tekočino z višnjami zopet zavremo, nato pa dodamo limonin sok. Pustimo, da še nekaj časa rahlo vre, vmes pa z zajemalko pobiramo in odstranjujemo  peno iz vrha tekočine. Pripravimo 9 litrskih steklenic, katere steriliziramo (jaz jih kar v sterelizatortju za otroške flaške) in nato vroče steklenice napolnimo z vročim višnjevim sirupom. Iz navedenih sestavin je nastalo 9 litrov domačega višnjevega sirupa, ki ne vsebuje umetnih konzervansov, zato je tudi rok trajanja krajši. 

Po prvih vtisih je sirup zelo dober in ravno prav sladek za naše potrebe.

Višnje, ki so se kuhale v sirupu pa smo v dneh pojedli in posočili.

Rižota z lisičkami

Če kaj hodite v gozd, potem že veste, da so nekatere vrste gob že začele rasti. Sezona lisičk naj bi bila že v polnem teku, čeprav priznam, da jih ne hodim nabirat sam. Tokrat sem od dobrih znancev dobil cca 400 gramov sveže nabranih lisičk, ker jih vseh sami niso mogli "pospraviti".  Ostalo mi je samo, da jih očistim, operem in iz njih pripravim rižoto. 

O kuhanju rižote sem že pisal v prejšnjih objavah, za tiste ki pa tega ne boste iskali, pa še enkrat čisto na kratko.

Za rižoto z lisičkami sem uporabil

- 1,5 skodelice riža

- 350 gramov lisičk

- 2 šalotki

- 3 vejice timijana

- 3 večje vejice peteršilja

- 1 dcl belega vina

- jušno osnovo (zelenjavno)

- košček masla

- parmezan

Lisičke očistimo, operemo in večje razpolovimo oziroma jih narežemo na manjše kose. V večji ponvi segrejemo olivno olje, dodamo nasekljano šalotko in jo na kratko prepražimo. Dodamo riž, katerega na kratko prepražimo da postekleni, nato pa ga zalijemo z vinom. Ko riž posrka tekočino dodamo lisičke, prepražimo, nato pa zalijemo z dvema zajemalkama jušne osnove. Osmukamo 3 vejice svežega timijana in lističe dodamo k rižu.  Na srednji jakosti počasi kuhamo in mešamo, da riž popije tekočino. Tekočino dodajamo po zajemalkah, s tem da počakamo, da riž popije prejšnjo tekočino. Riž je kuhan v 15 do 18 minutah. Na koncu dodamo košček masla, nasekljan peteršilj in premešamo. Rižoto z lisičkami postrežemo na krožnike in čez naribamo malo parmezana (meni ga je spet uspelo naribat preveč). 

Preprosto pripravljena in nadvse okusna rižota z lisičkami.

Ker pa mi včasih vražiček na rami šepeta v levo uho, pa si nisem mogel, da nisem nahecal moje, da je znancem poslala SMS z naslednjo vsebino : "D je rekel, da bi prinesel torto, pa trenutno ne more, ker ga zvija v trebuhu in je na urgenci!   Ma, smo se hecali, rižota je bila super."  Še dobro, da imamo takšne znance, ki imajo včasih kakšnih sestavin preveč in jih delijo, pri tem pa še razumejo hec.

Črna muca in beli kuža - tortica

Tokrat pa ena preprosta in že videna tortica. Čeprav gre za preprosto tortico, pa sem imel velike probleme, ker sem prvič uporabil novo vrsto čokolade (malo boljšo), na koncu pa ugotovil, da sem s tem pokvaril skoraj celoten izgled tortice. Ko sem delal ganache kremo, se čokolada prelita z vročo smetano ni in ni hotela popolno razstopiti oziroma so v njej ostali vidni majhni koščki. Ker nimam mikrovalovne pečice, je nisem mogel še enkrat segreti, zato sem jo segreval nad parno kopeljo in po nekaj minutnem počasnem segrevanju že mislil, da mi je uspelo.  Torto sem prelil s čokolado in jo dal hladit v hladilnik. Ko sem naslednjič odprl hladilnik, pa sem ugotovil, da so se v čokoladi zopet pokazali majhni čokoladni koščki. Za znoret, časa za popravek pa tudi ni bilo. Nekaj sem poskusil rešiti z vzorcem, ki sem ga delal  s širokim silikonskim čopičem, vendar pa se vsega ni dalo rešiti in je obstaja nevarnost, da torto popolnoma uničim. Ker je bila torta narejena iz domačih in bolj zdravih sestavin, sem upal, da sem izgled torte kompenziral z okusom.

Tokrat sem iz tičino mase naredil dve živalici, za katere lahko rečem, da sta  človekova najboljša prijatelja. 

Ker je bila slavljenka 4 letna Liza, sem naredil še napis iz črk na rožicah.

Tortica je bila kljub mojim težam dobro sprejeta. Kot se že napisal sta okus in figurici na torti prevladali, tako da se izgled čokolade ni preveč poznal. 

Pujsi - figurice iz tičino mase

Zadnje čase je ena izmed bolj priljubljenih tort na spletu Pigs in the mud, oziroma po naše pujsi v blatu. Tudi pri nas sem že zasledil več variant teh tortic, kar pomeni, da tudi slovenske izdelovalke tort sledijo svetovnim  trendom. Tole se je pa slišalo preveč novinarsko. 

Večinoma gre to za čokoladno torto, ki ima po obodu nameščene čokoladice Twix oziroma podobne, s katerimi dobi torta izgled neke vrste bazena v katerem pa se namakajo pujsi. Nekaj podobnega sem jaz delal že več kot eno leto nazaj, ko sem naredil tortico Deček v čebru.  

Pri vseh tortah so tri različne vrste figuric pujsov. To so pujsove ritke ki gledajo iz blata, pujs, ki sloni na ograji in pa pujs, ki plava mrtvaka.

Po mojem igranju s tičino maso so nastale naslednje figurice pujsov.