Sreča ali nesreča?

Današnja objava bo v stilu Keltike iz bloga Čarovnije iz male kmetije, vendar samo zato, ker se je v tem tednu nabralo nekaj fotografij, ki jih želim deliti z vami. Tako lepo kot ona se ne znam izražati, vendar pa se bom vseeno poskušal potruditi.

Kaj je sreča? Vsakdo srečo pojmuje na drugačen način in skoraj nihče na to vprašanje  ne bi odgovoril enako. Nekdo bo srečen, če bo imel materialne dobrine, drugi pa bodo srečo imeli v čutnem zadovoljstvu. Je pa sreča prva stvar, ki so jo vsi želimo, zato je tudi tolikrat omenjena v željah in pozdravih. Jaz sem še iz let, ko sem delal v rudniku za vedno zadržal rudniški pozdrav  SREČNO. Čeprav se komu zdi čudno, pa še vedno vse prijatelje in znance pozdravim ter se poslovim s tem pozdravom. Če sem iskren, se mi zdi to še najbolj posrečen pozdrav. No pa sem spet omenil srečo. 

Kaj pa je nesreča?  Na to vprašanje pa bi verjetno takoj dobili odgovor. Vse stvari ki se nam zgodijo ali pa ne zgodijo so lahko nesreča. In to bom poskušal predstaviti danes med opisom fotografij, kjer bodo omenjeni nesreča in sreča. 

Kot sem že pisal, sem lani ponesreči v enega izmed večjih cvetličnih lončkov vrgel semena in notranost Hokiado buče, ki sem jo čistil. Letos spomladi je bil lonček poln že kar velikih poganjkov hokaido buč, katere sem razsadil v druge lonce in upal, da bom imel srečo ter pridelal prve domače Hokaido buče. In to celo na stanovanjskem balkonu. Večkrat sem moral zjutraj opraviti bučni petelinji zajtrk, da sem z moškimi cvetovi oplojeval ženske cvetove, imel kar precej težav z vremenskimi vplivi, ki so prisotni v betonski džungli, napadi raznih lačnih ptičev, ampak mi je uspelo. Srečno je vse tegobe preživelo 5 hokaido buč, saj  je ostalih 5 pokončalo vreme in ptiči. Dve se nista obarvali do konca, ena pa se je celo malo sploščila. 

Druga stvar, ki jo bom omenjal je selitev. Na žalost sem tista generacija, ki ji ni nič poklonjeno in se mora za vsako stvar boriti. Biti najemnik je ena izmed stvari, ki jih ne bi želel nikomur, pa čeprav je to način življenja v drugih državah. Naša mala družina je odvistna od lastnikov stanovanj, zato se nikoli ne smemo preveč navezati na trenutno domovanje, saj se lahko stvari spremenijo čez noč. Ja tudi to smo že doživeli. Tokratna selitev pa ni poveazana z nami ampak s starši moje boljše polovice. Zaradi okoliščin, ki jih ne bom omenjal, sta se odločila da zapustita rojstni kraj in sta si v okolici Postojne ustvarila idilično majhno domačijo. Ker se babica ukvarja z urejanjem in zasaditvijo vrtov, je bila okolica njene hiše kot iz pravljice. Prišlo je nesrečno obdobje, ki ju je na nek način prisililo, da se vrneta nazaj v domače kraje. Babica je bila takrat zelo nesrečna, saj je morala zapustiti prečudoviti vrt, ki ga je skrbno obdelovala, saj vseh rastlin iz vrta ni mogla prenesti s seboj. V Zasavju sta našla staro hiško, ki sta jo obnovila in začela z urejanjem okolice hiše. Zaenkrat še ni tako popolno,  vendar pa se že kaže, da ta vrt še lepši od prejšnjega. Babica je zopet srečna, ker preseljene rastline lepo rastejo, vrt pa že pridobiva pravo podobo. 

Na svetu je preveč zavrženih živali. Ena izmed takih je bila tudi nesrečni mladi muc, ki sta ga babica in dedek našla za cesto.  Ker je bilo razvidno, da gre za zavrženega mucka, saj je bil ves umazan, podhranjen, tehtal le nekaj gramov in bil poln zajedalcev, sta se odločila, da ga vzameta za svojega. Najprej je moral čez temeljit pregled pri veterinarju, kjer so ga očistili vseh zajedalcev in ugotovili, da gre za majhno mucko. Mucka je počasi začela pridobivati na teži in dobila ime Rozi. Izgleda, da je mucka imela veliko srečo, da je bila v tistem trenutku najdena. 

Ta teden sem delal torto za sodelavca, v kateri sem nameraval uporabiti kremo iz pasiranih malin. Pri  izdelavi kreme sem bil malo nepazljiv in imel majhno nesrečo, pri tem pa se je krema skoraj sesirila. Naredil sem novo kremo, da je bila torta popolna, ponesrečeno kremo pa nisem vrgel stran, ampak sem se odločil, da malo improviziram. Iz 500 gramov malinove kreme, enega jajca (samo tega sem imel doma), 200 gramov polnozrnate pirine moke, malo vinskega kamna in peke 45 minut je nastal na videz malo čuden ampak odličen in sočen malinov kolač. Izgleda, da me sreča v kuhinji še ni zapustila.

 

Smo pa letos že pohiteli z izdelavo Halloween buč. Ker je bilo letos nesrečno leto za buče, saj zaradi pomanjkana vode, niso tako zrasle, smo kljub temu izrezljali dve manjši. Ena je bila v halloween stilu, za drugo pa se je moja mala princeska odločila, da ji jo pomagam izrezat v obliki manjše hišice. Med rezanjem mi je dejala, da če tudi nikoli ne bomo imeli svoje hišice, bomo lahko še vedno izrezljali hišico iz buč in se igrali, kot da je to naše domovanje. A te lahko tvoj otrok osreči še na kakšen drug način, kot da razmišlja tako pozitivno?

In sedaj nazaj k sreči. Sreče nikoli ne smeš iskati : srečaš jo spotoma, je misel Isabelle Eberhardt. To je po mojem mišljenju resnica. Kolikokrat ste odšli na travnik z namenom, da poiščete štiri-peresno deteljico, pa jo na koncu  niste našli. Včasih pa je potreben samo pogled v tla in jo že vidiš.  

Kaj pa pet-peresna deteljica? Že štiriperesno je težko najti, pet-peresno pa naj bi bilo še težje. Po pripovedovanu štiri-peresna deteljica prinaša srečo, pet-peresna deteljica pa nesrečo in če jo najdeš jo moraš uničiti. Jaz sem jo našel, vendar tega takrat nisem vedel. Odločil sem se, da je ne bom utrgal, saj mi trganje štiri-peresnih deteljic do sedaj še ni prineslo sreče. 

Ali pa je že to sreča kar imam sedaj?