Divji por - Allium ampeloprasum porum L

Nadaljujem z objavami o samoraslih rastlinah. Zadnjič sem vam predstavil Škrbinko, objavo si lahko ogledate in preberete v objavi Škrbinka. Naslednja od samorastih rastlin, ki jo skupaj z GospoDARjem sonca predstavljava je divji por. Strokovno botanično je poimenovan Allium ampeloprasum porum L in spada v družino čebulnic. 

Po videzu je podoben navadnemu poru, vendar pa je veliko manjši in tanjši. Lahko bi ga zamenjali tudi z mlado čebulo, saj ji je po spodnjem delu stebla  zelo podoben. Divji por je tudi bližnji sorodnik česna in če pogledate srednji del stebla na zgornji fotografiji, vidite, da se zunanji deli stebla barvajo v rdečo barvo,  spodnji del pa je rahlo zadebeljen kot pri mladem česnu.  Po okusu bi ga opredelili nekje med porom in mladim česnom, čeprav po moje prevladuje okus mladega česna s priokusom po poru. Zmešnjava okusov a ne?

Por ima nizko energijsko vrednost, vsebuje pa veliko prehranskih vlaknin. Poleg tega vsebuje še veliko alicina, ki je najmočnejši naravni  antibiotik, pa vitaminov A, B in C, cinka, bakra, železa in kroma (cela železarna je v njemu). Divji por krepi tudi imunski sistem in spodbuja delovanje žleze ščitnice ter je dober diuretik. 

Pri divjem poru uživamo predvsem spodnji beli del in svetlo zeleni del rastline. Če gre za zelo mlade rastline, potem lahko tudi temno zelene dele listov, ki so takrat še mehki in sladki ter še nimajo preveč trpkega okusa.  

Ker divji por raste iz zemlje in je spodnji del rastline zelo globoko v zemlji, ga moramo pred uporabo dobro oprati. Najprej odrežemo spodnji del pora, kjer so koreninice, odstranimo vsaj en celoten zunanji ovoj (olupimo), odstranimo  temno zelene dele listov (razen če gre za mlado rastlino), zgornjo tretjino razpolovimo in razširimo liste, ter jih dobro opremo pod vodo, da odstranimo zemljo, ki se je nabrala med rastjo na tem delu divjega pora.

Divji por lahko uživamo surovega, enako kot mlado čebulo ali mladi česen. Sploh če ste ljubitelj tega, je potem sedaj pravi čas za divji por, ker domače mlade čebule in česna še ni v prodaji. Surovega lahko uporabite tudi kot dodatek v solati, kar sem že omenil v objavi solatka iz Škrbinke z divjim porom.  Drugače pa lahko divji por uporabimo enako kot navadni por v juhah, enolončnicah, v narastkih, rižotah, pečenega, kuhanega, dušenega in različnih ostalih jedeh.

Največ ga raste v Istri, kjer ga Žiberjevi nabirajo po primorskih travnikih, po robovih njiv in v oljčnih nasadih.

Kot predstavitev sem danes pripravil recept za preprosto enolončnico iz zelene leče in divjega pora.

Enolončnica iz zelene leče in divjega pora

- 300 g zelene leče

- šopek divjega pora (7-8 kosov)

- 1 srednja čebula

- 2 stroka česna

- za palec debel 3 cm kos svežega ingverja

- žlička začimbe curry

- 1,2 litra jušne osnove

- 200 ml  kokosovega mleka

- 3 žlice olivnega olja, sol in poper

V večjem loncu segrejemo olivno olje in na njemu prepražimo nasekljano čebulo, da postekleni ter dodamo nasekljan česen in nasekljan ingver da zadiši. Dodamo žličko začimbe curry ter pražimo cca pol minute. V lonec stresemo zeleno lečo, premešamo in zalijemo z jušno osnovo. Zelena leča se kuha nekje  med 25 do 30 minut, odvistno od vrste, vseeno pa mora to pisati na embalaži. 

Ko vemo koliko časa se kuha zelena leča, ji 10 minut pred koncem kuhanja dolijemo kokokosovo mleko, da se enoločnica rahlo zgosti. 8 minut pred koncem kuhanja v lonec dodamo še divji por, ki smo ga narezali pod kotom na manjše kose, da se ne razkuha in med kuhanjem obdrži obliko ter ne razpade. Na koncu solimo in popramo po okusu.

Močna enolončnica, ki ima zaradi ingverja, curry-a in kokosovega mleka azijski pridih.

Enako kot škrbinko, tudi divji por dobite na Ljubljanski tržnici pri GospoDARju sonca - kmetiji Žiber, prav tako pa še veliko drugih koristnih in poučnih informacij.