Žgečkljiva sol

Naj se vam na začetku opravičim, ker mi zaradi službenih obveznosti ni uspelo pravočasno opraviti žrebanja ob giveaway-u v objavi Pikantna sol. 

Nekatere stalne uporabnice ene izmed najbolj znanih slovenskih kuharskih spletnih strani in sicer Kulinarika.net,  so v tem času dobile v preiskus kozarčke s pikantno soljo. Po njihovih odzivih in pisanjih je sol ravno pravšnja, da malce požgečka v ustih in ni prepikantna. Ker se je pikantni soli prijev vzdevek žgečkljiva sol, sem se tudi sam odločil, da spremenim nalepke in bo od sedaj naprej Žgečkljiva sol. 

 

Sedaj pa k nagrajenki. Tudi tokrat se najprej zahvaljujem vsem, ki ste napisali komentar na blogu in FB ter lajkali profil Easy-recepti blog na FB. 

Ročica naše tamale je tokrat iz lončka potegnila listek s komentarjem Sabine, ki prejme lonček Pikantne soli. Aha,  po novem Žgečkljive soli. Čestitke!!!

Vsem ostalim pa želim vse lepo in se tipkamo kmalu!!!

Preprosti veganski piškoti Halloween pajki

Nadaljujem z novim izzivom v Mercatorjevem projektu KuhaM.  Če še niste seznanjeni s projektom #KuhaM, naj pojasnim, da gre za Mercatorjev projekt, kjer je ekipa M-Lab zbrala na kup nekaj slovenskih blogerjev, ki smo prijetna in zabavna družba s posluhom za ustvarjanje novih okusov in eksperimentiranje z že znanimi recepti. Najdete nas na spletni strani KuhaM.

 

Tokratni izziv je prihajajoči  "uvoženi" praznik za Noč čarovnic, ki je je onstran luže bolj poznan kot Halloween. Takrat si ljudje večinoma nadenejo strašne kostume, strašne maske ali pa se našemijo v grozljive stvore, ki strašijo in se zabavajo to noč. Zadnje čase smo tudi pri nas skomercializirali ta praznik, saj je v trgovinah cel kup različnih izdelkov v obliki strašnih buč, čarovnic, netopirjev in duhov, prav tako pa se odvija veliko  prireditev na temo Noč čarovnic. Ker se veliko ljudi odloči v zadnjem hipu, da bodo praznovali ta praznik, sem zanje pripravil en zelo hiter in preprost recept za veganske piškote Halloween pajki.

Recept za te preproste veganske piškote je eden tistih, ki so zares preprosti, piškoti so brez glutena, saj ne vsebujejo moke, so brez jajc, potrebujemo samo eno skledo, pripravi pa jih lahko prav vsakdo. Edina stvar, ki je potrebna malce predpriprave so mandlji. Če imate doma že zmlete mandlje ali takoimenovano mandljevo moko, potem te predpriprave ne potrebujete. Ker so mandlji oreški, ki imajo v ovoju inhibitorje oziroma zaviralce rasti, med kateri so najbolj znani fitinska kislina, tanini ACE, vam svetujem da vse oreščke, ki jih uporabljate pri pripravi sladic vedno prej namočite za vsaj 6 ur, nato jih dobro sperite in šele potem uporabite. Na tak način boste iz njih spravi veliko nečistoče (mandlji so eni tistih, ki so najbolj umazani), prav tako pa s tem te strupene snovi odstranimo ali pa vsaj zmanjšamo njihovo vsebnost. Pri nas doma smo se navadili, da vse oreščke najprej namakamo, operemo in jih nato posušimo ter spravimo, da jih imamo vedno pripravljene za takojšnjo uporabo. Prav tako je fino, če imate vedno doma tudi suhe brusnice, ki so tudi polne vitamina C in jih lahko štejemo med super živila.

Zakaj sem se tokrat odločil, da pripravim preproste veganske piškote v obliki Halloween pajkov? Čeprav so nekaterim grozni, so pajki zame ena izmed najbolj fotogeničnih vrst med živalmi. Prav smešno je, ko vsi bežijo stran od pajkov, jaz pa se kot največji zanesenjak spravim k fotografiraju teh fascinantnih osemnogih živali. 

Čili ajvar

Verjetno precej zamujam z današnjo objavo, saj se sezona čilija sedaj že res bliža koncu, pri nekaterih pa se je že končala. Pri meni je zaenkrat plodov čilijev še dovolj, tako da se ob vsakem prostem trenutku spravim k pripravljanju/kuhanju izdelkov za ozimnico. Danes predstavljam postopek, kako lahko sami doma naredite domač pikanten čili ajvar. 

Že od majhnega sem bil navdušen nad dodatki, ki jih lahko postrežemo ob pečenemu krompirju, pečenem mesu ali klobasah. Gorčica, majoneza in ajvar so tisti dodatki, ki včasih dodajo piko na i kakšni jedi. V mlajših letih nisem bil pristaš majoneze, ampak mi je bolj odgovarjala gorčica. Kasneje se je vse spremenilo, ko sem odkril ajvar, ki me je milo rečeno zasvojil. Ob vsakem pečenju je bil na mizi kozarec ajvarja, ki sem ga zajemal z veliko žlico. Ko sva z mojo iz prehrane črtala meso, so se tudi kozarci ajvarja izgubili iz najinega hladilnika. Ajvar je na vrsto prišel samo takrat, ko nama je kdo poklonil njihov domači ajvar. 

Letošnje leto je letina čilija res obilna in se počasi že zmišljujem, kje vse uporabiti plodove. Eni izmed najbolj priljubljenih in pogostih čilijev so čiliji vrste Jalapeno. Jalapeno spada v rod Capsicum annuum, po scovillovi lestvici spada med manj pekoče sorte, ki je ocenjena nekje  med 1.000 in 20.000 scovillov. Jalapeno čili izvira iz Mehike, ki je na splošno znana kot kuhinja, kjer se jalapeno čili na veliko uporablja v kuhinji. Uporabljajo ga za izdelavo raznih omak, dajejo ga svežega v jedi, vlagajo v kis, ga polnijo z raznimi siri in ga dimijo, ki je bolj znan pod imenom chipotle. 

Jalapeno se uporablja že kot zelen  ali pa se počaka da dozori, ko postane rdeč. Ko je plod jalapeno čilija popolnoma zrel, začne povrhnjica pokati in nastanejo prepoznavne rjave lise. Posebnost jalapena je pa v tem, da je kot ruska ruleta ali loterija, ker nekateri niso skoraj nič pikantni nekateri pa znajo kar dobro presenetiti z ostrino.

Receptov za ajvar je precej, med seboj se razlikujejo po sestavinah, predvsem pa po izvoru, med katerimi sta najbolj znana makedonski in srbski ajvar. V originalu so osnova rdeče paprike, v mojem receptu pa sem paprike zamenjal za rdeče plodove jalapena čilijev. Tako je nastal pravi pekoči čili ajvar in ne pekoči ajvar z dodatkom čilija. 

Pikantna sol + GIVEAWAY

Že nekaj časa se na blogu vrstijo objave v povezavi s čilijem, v katerih vam poskušam vsaj malo približati plodove čilijev. Vem, da se nekateri že ob omembi besede čili, samo zdrznejo in rečejo pekočega pa ne maram. Uporaba čilija v jedeh ne pomeni samo pekočino  ampak z uporabo čilija v nekaterih jedeh bolj poudarimo okus same jedi. Če vas recepti za domače čili omake ne prepričajo, da bi se vseeno odločili, da daste čiliju možnost v svoji kuhinji, pa vas morda prepriča doma izdelana pikantna sol. 

Letina čilija je letos zares obilna. Ko sem že misli, da je konec, se kljub slabemu vremenu rastline še kar dobro držijo in še vedno dozorevajo novi plodovi.  Vzgojene čilije sem uporabljal pri pripravi različnih vrst omak, kot so Domača čili omaka (Chocolate habanero), Pekoča čili omaka (Bhut jolokia) in Domača manj pekoča čili omaka (Bishops crown), pri preki sladic, kot so bile Čokoladne kocke c čilijem, pri kuhanju Slivove marmelade s čilijem, v jedeh kot Preprosto polnjeni čiliji in letos v največji meri pri Sušenju čilija.

Letos sem sušil največ čilijev vrste habanero in sicer Habanero red, Habanero orange, Habanero Maya red in moj najbolj priljubljen čili vrste Chocolate habanero. Potem so bili tukaj še Bhut jolokia, Bhut jolokia yellow, Jamaican hot, Numex twilight, Bolivian rainbow, Aji-cito, Moruga scorpion in Chayenne yellow. Pri sušenju sem čilije ločil tako, da sem sušil in kasneje mlel čilije podobnih barv in jakosti iz česar sem dobil čilijev prah v treh barvah: rumen, rdeč in rjav. Glede na uporabo potem različne vrste čilijevega prahu zmešam med seboj in tako dobim čilijev prah, ki je okusen in močan kot ga želim. 

Čeprav lahko čili omako dodam skoraj vsem jedem, pa je pikantna sol tista začimba, ki jo pa lahko uporabimo čisto povsod. V bistvu je idealni nadomestek za uporabo same soli in popra v jedeh. Večina nas je izboljševala okus jedi s soljenjem in popranjem, vendar pa poper ni tako zdrava začimba kot čili. Poleg tega, da čili spodbuja krvni obtok, spodbuja prebavo in čisti dihalne poti, da vsaki  jedi veliko več okusa kot poper. Z uporabo pikantne soli nam ni potrebno jedi še poprati, poleg tega pa v jed vnesemo še malce pikantne sestavine, ki jed popestri. 

Pikantna sol se uporablja kot čisto navadna sol oziroma podobno kot druge zeliščne soli. V jed se jo da toliko, kolikor navadno solite vsako jed. Jed bo slana toliko kolikor želite, dobila bo pa malce boljši okus. Pri nas je sedaj tudi pire krompir malce pikanten, pa ga naša tamala z veseljem poje vso njeno porcijo.

Kobariški štruklji malo drugače

Po krajšem premoru se Mercatorjev projekt KuhaM nadaljuje. Poletje in delček jeseni so nam dali malce premora, sedaj pa se projekt z novo gonilno silo vrača v polni pogon.  Če še niste seznanjeni s projektom #KuhaM, naj pojasnim, da gre za Mercatorjev projekt, kjer je ekipa M-Lab zbrala na kup nekaj slovenskih blogerjev, ki smo prijetna in zabavna družba s posluhom za ustvarjanje novih okusov in eksperimentiranje z že znanimi recepti. Najdete nas na spletni strani KuhaM.

 

Tokratni izziv so recepti v sklopu projekta SloFest, ki poteka v različnih pokrajnah Slovenije. Na voljo so Teden Pomurja, Teden Krasa in Teden doline Soče. Ker sem bolj vodni človek, sem izbral Teden doline Soče.  Ena izmed najbolj znanih tradicionalnih jedi v tej pokrajini so Kobariški štruklji, zato sem se odločil, da preizkusim recept v malce drugačni varianti in nastali so Kobariški štruklji malo drugače. 

Kobariški štruklji so tradicionalna sladica, ki je posebnost krajev okoli Kobarida. Že malce dlje stran, naprimer v Trenti ali Bovcu imajo že svoje štruklje oziroma krapce. Za vse je značilno preprosto slano testo brez jajc in sadnim ter sladkim nadevom. Čeprav so vsi narejeni skoraj identično, pa  se med seboj razlikujejo po obliki. Kobariške štruklje prepoznamo po tem, ker kuhar oziroma izdelovalec štrukljev v njih pusti svoj prstni odtis oziroma pečat, saj s pritiskom prsta naredi vdolbinico na sredini štruklja. Iz tega prstnega odtisa se ne da narediti forenzike, je pa vdolbinica zelo priročna za sladko zabelo. 

V mlajših letih nam je mama večkrat pripravila razne cmoke, štruklje in svaljke, katere sem kasneje sam začel izdelovati iz pirine moke, saj navadne bele oziroma pšenične moke doma ne uporabljamo.  Originalni Kobariški štruklji so narejeni iz bele moke, tokrat pa sem uporabil polnozrnato pirino moko in iz nje naredil Kobariške štruklje malo drugače. 

Sušenje čilija

V lanski objavi Posušen čilijev prah sem si na listo želja vpisal "Kupi si dehidrator!". Na žalost si te želje še nisem izpolnil, saj so bile druge prioritete bolj važne, sem si pa nabavil poceni sušilec sadja in zelenjave, ki se za sušenje čilija kar precej dobro obnese. Ker se sezona čilija počasi bliža koncu, saj vreme ni več primerno, da bi dozorevali nedozorjeni plodovi, sem se tokrat odločil, da malce opišem, kakšen je najlažji način za sušenje čilija. 

V suhih krajih kjer je vlaga v ozračju minimalna, je sušenje najprimernejše kar na soncu oziroma zunaj. To je bil včasih najbolj priljubljen in enostaven način konzerviranja oziroma sušenja čilijevih plodov. Največkrat so plodove pustili kar na rastlini, da so se le ti posušili, včasih so porezali cele veje s plodovi in jih zvezali v šopke in te šopke obrnjene na glavo obešali na strop ter počakali, da se plodovi posušijo ali pa pobrali samo plodove in le te sušili na soncu. Pri nas je to v jesenskem času nemogoče, saj je v zraku preveč vlage, temperatura zelo niha in nam ne bi uspelo posušiti plodov brez, da bi jih vsaj nekaj ali pa celo vsi splesnili ali zgnili. 

Zato si moramo pomagati z električnimi aparati, kot so namenski sušilci za sadje ali zelenjavo, malce boljši sušilci oziroma dehidratorji, lahko pa si pomagamo tudi s pečico, kot sem že opisal v objavi Posušen čilijev prah.  Pred sušenjem pa je treba premisliti, katere vrste čilija bomo sušili, saj se plodovi zelo razlikujejo med seboj. Nekateri so bolj mesnati in takšne je treba sušiti dalj časa, drugi pa imajo tanjšo kožo in se hitreje sušijo.   Najbolje pri tem pa je, da si zapomnite, da je teba plodove razpoloviti ali pa jim vsaj odrezati kapico, da se lahko vlaga, ki je v notranjosti ploda med sušenjem odvaja. Bistvo pri sušenju so toplota, nizka vlažnost in pretok zraka. Če kateri izmed teh treh elementov manjka, se čas sušenja podaljša. 

Eden izmed najbolj koristnih nasvetov pred rezanjem čilijev je ta, da si nadenete gumijaste ali lateks rokavice, da se zaščitite pred kapsaicinom, ki je sestavina, ki je pekoča v plodovih čilija. Če prerežete enega ali dva plodova še gre, če pa prerežete čez 100 plodov, pa vas bodo pekle že roke, sploh pa ne pomišljati, da se s takimi rokami primete za kakšen drug del kože. Tudi sam se na začetku prakticiral rezanje brez rokavic, pa sem se po nekaj kilah prerezanih čilijev odločil, da je bolj važna preventiva kot kurativa. Če se že odločite, da boste rezali brez rokavic, vam svetujem, da po koncu rezanja, roke dobro namastite z oljem (navadno sončnico, repično ali pa olivno), nekaj časa roke mencate z oljem, nato pa si jih sperete z vročo vodo. Na tak način boste uničili oziroma ublažili ostanke kapsaicina na rokah.