Sušenje čilija

V lanski objavi Posušen čilijev prah sem si na listo želja vpisal "Kupi si dehidrator!". Na žalost si te želje še nisem izpolnil, saj so bile druge prioritete bolj važne, sem si pa nabavil poceni sušilec sadja in zelenjave, ki se za sušenje čilija kar precej dobro obnese. Ker se sezona čilija počasi bliža koncu, saj vreme ni več primerno, da bi dozorevali nedozorjeni plodovi, sem se tokrat odločil, da malce opišem, kakšen je najlažji način za sušenje čilija. 

V suhih krajih kjer je vlaga v ozračju minimalna, je sušenje najprimernejše kar na soncu oziroma zunaj. To je bil včasih najbolj priljubljen in enostaven način konzerviranja oziroma sušenja čilijevih plodov. Največkrat so plodove pustili kar na rastlini, da so se le ti posušili, včasih so porezali cele veje s plodovi in jih zvezali v šopke in te šopke obrnjene na glavo obešali na strop ter počakali, da se plodovi posušijo ali pa pobrali samo plodove in le te sušili na soncu. Pri nas je to v jesenskem času nemogoče, saj je v zraku preveč vlage, temperatura zelo niha in nam ne bi uspelo posušiti plodov brez, da bi jih vsaj nekaj ali pa celo vsi splesnili ali zgnili. 

Zato si moramo pomagati z električnimi aparati, kot so namenski sušilci za sadje ali zelenjavo, malce boljši sušilci oziroma dehidratorji, lahko pa si pomagamo tudi s pečico, kot sem že opisal v objavi Posušen čilijev prah.  Pred sušenjem pa je treba premisliti, katere vrste čilija bomo sušili, saj se plodovi zelo razlikujejo med seboj. Nekateri so bolj mesnati in takšne je treba sušiti dalj časa, drugi pa imajo tanjšo kožo in se hitreje sušijo.   Najbolje pri tem pa je, da si zapomnite, da je teba plodove razpoloviti ali pa jim vsaj odrezati kapico, da se lahko vlaga, ki je v notranjosti ploda med sušenjem odvaja. Bistvo pri sušenju so toplota, nizka vlažnost in pretok zraka. Če kateri izmed teh treh elementov manjka, se čas sušenja podaljša. 

Eden izmed najbolj koristnih nasvetov pred rezanjem čilijev je ta, da si nadenete gumijaste ali lateks rokavice, da se zaščitite pred kapsaicinom, ki je sestavina, ki je pekoča v plodovih čilija. Če prerežete enega ali dva plodova še gre, če pa prerežete čez 100 plodov, pa vas bodo pekle že roke, sploh pa ne pomišljati, da se s takimi rokami primete za kakšen drug del kože. Tudi sam se na začetku prakticiral rezanje brez rokavic, pa sem se po nekaj kilah prerezanih čilijev odločil, da je bolj važna preventiva kot kurativa. Če se že odločite, da boste rezali brez rokavic, vam svetujem, da po koncu rezanja, roke dobro namastite z oljem (navadno sončnico, repično ali pa olivno), nekaj časa roke mencate z oljem, nato pa si jih sperete z vročo vodo. Na tak način boste uničili oziroma ublažili ostanke kapsaicina na rokah.

Priprava čilijevih plodov na sušenje

Najprej je treba vse plodove dobro umiti in jih osušiti. Nato si pripravite keramični krožnik (ne rezati na deski ki jo uporabljate za ostalo zelenjavo ali meso, verjetno vam je jasno zakaj ne) in dovolj oster nož. Najprej odrežete pecelj (zeleni del), nato pa plod razpolovite. Semena in membrana, ki sta najbolj pekoča dela v plodu pustite v plodu, če pa želite manj pekoče sušene čilije, pa lahko semena in membrano odstranite. 

V kolikor imate sušilec sadja in zelenjave ali dehidrator si pripravite očiščene pladnje, če pa jih boste sušili v pečici, pa pekač obložite s peki papirjem. Narezane plodove čilijev zložite na pladnje, tako do so vsi v eni plasti. Če daste preveč plodov na en pladenj, da so en čez drugega, se čas sušenja podaljša. 

 

Pri sušenju v sušilcu sadja lahko napolnimo 5 pladnjev, temperaturo nastavimo na 70 stopinj in nastavimo čas na 10 ur. Za tanko stenske plodove bo to dovolj časa, da se dovolj posušijo, za bolj mesnate bo potrebno čas še malo podaljšati. Točen čas sušenja ni možno napovedati, saj je to odvistno od vrste čilijev in njihove količine. Med sušenjem v večih pladnjih vam svetujem, da na polovici sušenja, pladnje malce premešate oziroma vsaj obrnete vrstni red, tako da bodo spodnji pladnji nato zgoraj, zgornji pa spodaj. Pravilno posušen čili naj ne bo drobljiv in hrustljav, temveč upogljiv in usnjat, saj le tako vemo, da je izgubil dovolj vlage, da ne bo splesnel, a je zadržal dovolj naravnih olj in arome. 

Ko smo čili posušili, ga lahko zmeljemo v prah ali kosmiče, ali pa ga spravimo v neprodušno zaprte posode, kjer lahko zdrži več let. 

Ljubitelji čilija imamo radi, da posušimo cele plodove čilija, kar pa je precej težko. Kot sem že omenil naše podnebje ni primerno za takšno vrsto sušenja, razen če na to uspe v poletnih mesecih v toplem stanovanju. Za preizkus sem uporabil mojo najbolj priljubljeno vrsto Chocolate habanero. Že v začetku poletja pred odhodom na dopust sem imel že skuhano pekočo omako, ostala pa mi je še 1 kg zrelih plodov. Nato je sledila improvizacija, kjer sem uporabil visočo mrežo za igrače iz Ikea-je, ki jo tamala sploh ne uporablja, jo obesil v delovno sobo, kjer je konstantna temperatura, vanj v 3 prostore položil cele plodove čilija in jih pustil viseti en mesec. Po enemu mescu so se plodovi popolnoma posušili, k čemu je pripomoglo to, da  spada chocolate habanero med čilije s tanjšo kožo. Med vsemi plodovi ni bil niti eden plesniv. 

Ko imamo plodove čilija posušene se lahko odločimo, kako jih bomo uporabili. Najbolj važno je to, da jih spravimo v neprodušno posodo, da ostanejo suhi, lahko pa se lotimo mletja z mlinčkom za kavo ali zelišča, kjer posušene čilije zmeljemo na fino v prah oziroma bolj na grobo v kosmiče. Čilijev prah ali kosmiče spravimo v neprodušno posodo in jih hranimo v temnem prostoru. 

Pri mletju posušenega čilija svetujem, da to počnete zunaj, saj se med mletjem in nato pri odpiranju pokrova majhni delci/prah čilija razprši po stanovanju in draži dihala oziroma oči. Pri nas to že vsi vemo, saj nam ni treba kupovati nobenih dišav za stanovanje, ker že celo stanovanje diši po čiliju. 

 

 Kaj storiti s čilijevim prahom sledi kmalu v naslednji objavi.