Kakijev zavitek

Vsako leto se vse bolj veselim jeseni in mi gre vse bolj na živce, sploh takrat ko je slabo vreme, ki ga naša psička zelo slabo prenaša. Sprijazniti se moramo s tem, da je že v letih in ji mokro ter mrzlo vreme ne godi več. Sedaj se vsak dan vedno težje spraviva na daljši popoldanski sprehod, ampak se ne dava. Po drug strani pa se jeseni veselim zaradi jesenskih pridelkov, med katerimi kraljujejo meni zelo priljubljeni čili in pa domače dobrote, ki jih dobimo od znancev in družinskih prijateljev. Ena izmed takšnih dobrot so tudi domači primorski kakiji, iz katerih sem tokrat pripravil kakijev zavitek. 

Tudi kaki je eden izmed takšnih sadežev, ki ga nekateri zaradi njegove strukture ne marajo, drugi se pa ga ne morejo prenajesti. Kaki izvira iz Vzodne Azije (Kitajska), k nam pa so ga prinesli konec 19 stoletja. Nekateri ga imenujejo kot hrana za bogove, saj njegovo botanično ime Diospyros kaki, v stari grščini pomeni ravno to - hrana za bogove. Tako kot tudi drugo sadje, je tudi kaki zelo bogat z vitamini, antioksidanti in minerali. Uporabljamo ga lahko v prehrani kot surov sadež, narezanega na rezine lahko posušimo, iz njega lahko naredimo kakijevo marmelado, pripravimo kakijevo vino ali kis, skuhamo kakijevo žganje, uporabimo ga lahko pri različnih vrstah sladic in iz njega lahko pripravimo tudi danes predstavljen kakijev zavitek.  Uporabljamo ga tudi lahko v presnih sladicah, kot so presni kakijevi kozarčki. 

Poznamo več vrst kakijev, pri nas pa sta najbolj znani ta mehkejša varianta, ki ima bolj želatini podobno strukturo in pa vanilija kaki, ki je veliko bolj čvrst, ter se ga lahko reže. Tokrat smo dobili večjo količino domačih primorskih kakijev, med katerimi je bilo večje število že precej zrelih in jih je bilo treba uporabiti. Kljub temu da gre za kakije z mehkejšo strukturo, sem se odločil da pripravim kakijev zavitek, s tem, da sem kakijem dodal mlete indijske oreščke, da je kakijev zavitek dobil pravil pravo strukturo in je lepo obdržal obliko. Nekateri namesto mletih indijskih oreškov dajejo v kakijevo kremo krušne drobtine. 

Veganska bučna pita

Verjetno sem vas z različnimi objavami o čilijih že zasitil,, zato gremo tokrat v bolj sladke vode, kakor je tudi tokratna preprosta sladica, ki je primerna v tem letnem času. V jesenskem času so pri nas kraljice med zelenjavo zagotovo buče. Hokaido buče, maslene buče in čajote, tako bodeče kakor tudi nebodeče se večkrat najdejo na naših krožnikih in skledah. Buč pa ne uporabljamo samo v zelenjavnih jedeh, ampak jih lahko uporabimo tudi v sladicah, kot je veganska bučna pita. 

Lansko leto so mi na balkonu med sadikami čilijev zrastli tudi dve sadiki hokaido buč in sem sam lahko pridelal 4 komade srednje velikih hokaido buč. Letos svojih buč nisem vzgajal zato jih moram tako kot večina, kupovati. Sem pa pred časom dobil lepo presenečenje od znanke iz Kulinarika.net, ki mi je po koncu njihove trgatve poslala malo njihovega domačega grozdja, ki je bilo zares odlično, in eno večjo masleno bučo. Bila je tako velika, da smo lahko iz nje pripravili bučno juho (v receptu je sicer hokaido buča) in preproste bučne njoke, pa je še ostalo. 

In ta zadnji del buče sem prihranil za sladico, ki je zelo znana preko luže kot Pumpin pie. Odločil sem se, da pripravim aromatično in vegansko verzijo bučne pite, ki je sestavljena iz različnih objavljenih receptov na tem blogu. Testo je znano kot "pate brisee", ki je v moji verziji modificirano iz recepta o Jabolčni piti n-tič, sestavine za nadev pa so podobne kot pri moji aromatični korenčkovi torti. Čeprav se verjetno nekateri zmrdujejo o misli, da v sladici uporabimo bučo, pa nas začimbe v nadevu že z vonjem prepričajo, da gre za čisto nekaj drugega.